Moja izkušnja s sedanjim trenutkom
Takoj v prvem tednu tega leta je moje telo reklo STOP in tako sem ostala na bolniški tri tedne. Sprva sem se upirala, češ, tega pa zdaj res ne morem, kaj bodo pa rekli v sužbi in podobne ideje, a sem kmalu videla, da nimam druge, kot da sprejmem to stanje in iz njega poskusim dobiti najboljše. Lotila sem se branja knjig, ki sem jih že dolgo odlagala »na potem, ko bom imela čas«, saj ravno zdaj sem ga pa res imela na pretek. 😉 In takrat mi je prišla v roke knjiga Eckharta Tolleta, Nova zemlja. Kar potegnilo me je vanjo, to je bila hrana za mojo dušo! Že med branjem sem začela prakticirati »biti v sedanjem trenutku« in ko sem knjigo prebrala do konca, sem samo nadaljevala s to prakso. Biti v sedanjem trenutku ni bilo novo zame, le da sem prvič v življenju dobila tako jasno razlago o tem, kaj in kako. Opazovala sem svoj um ves čas (če si na bolniški in doma, je to res lažje kot sicer) in vsakič, ko sem se zalotila, da sem z mislimi bodisi v preteklosti bodisi v prihodnosti, sem se osredotočila na dih in »se tako dala« v TUKAJ IN ZDAJ. Po kakšnih desetih dneh te intenzivne prakse, sem začutila spremembo. Ta je prišla v obliki neke notranje radosti in veselja. In ko sem šla potem nazaj v službo, nisem čutila odpora in delo sem opravljala z veseljem (naj povem, da sem bila v službi, ki je bila zame izredno fizično naporna). Res sem se trudila in vztrajala, da sem bila čim več v sedanjem trenutku, seveda pa so bili izzivi in sem kdaj za dva, tri dni padla v stare tire nenehnega premišljevanja, ki ga je spremljal odpor in obup, a zdaj sem imela rešitev – sedanji trenutek. Zame je bila to revolucija! Petnajst let hodim po poti osebne in duhovne rasti in tokrat imam prvič tako jasne rezultate – notranji mir in radost zasedata zdaj večji del mojega življenja in zdi se mi, kot da plujem s tokom, saj tistega upora, ki je bil vedno v meni in kar del mojega delovanja, ni več oziroma je v tako majhni količini, da ga hitro prepoznam. S prisotnostjo v sedanjem trenutku raste tvoja zavest, viša se tvoje energijsko polje, manj si v egu, več si povezan s Stvarnikom, Višjo inteligenco, Virom, od kjer tudi prihajajo ideje, rešitve. Tolle pravi, da se vprašajmo: »Ali je življenje tvoj prijatelj ali sovražnik?«.
Edino sedanji trenutek je resničen
Zakaj je biti v sedanjem trenutku tako pomembno? Zato, ker je edino sedanji trenutek tisti, v katerem poteka naše življenje. Od tega, kako delujemo v sedanjem trenutku, je odvisna naša prihodnost. Grem stavit, da kadarkoli ste se pri rezanju zelenjave urezali, niste bili z mislimi pri rezanju, ampak nekje drugje – mogoče pri včerajšnjem pogovoru s partnerjem, s sodelavko ali pa pri prihodnjem projektu. In enako, ko se spotaknemo – ker če bi bili polno prisotni v »tukaj in zdaj«, bi opazili tisto korenino ali kamen…. To so sicer le neka opravila / dejanja, ki so precej minimalna s stališča kakovosti našega življenja, a vseeno so dober pokazatelj, kje smo – prisotni v svojem življenju ali odsotni. Z besedo »prisoten« mislim na to, da smo z mislimi v sedanjem trenutku in ne v preteklosti ali prihodnosti. Kako pa biti bolj prisoten v svojem življenju?Tako, da ves čas opazujemo, kje smo z mislimi – smo tukaj, kjer se dogaja naše življenje ali spet nekaj meljemo, analiziramo, pretuhtavamo, življenje pa gre mimo nas. Da ko opazimo, da smo spet sledili toku misli, se vrnemo nazaj v sedanji trenutek. Jaz si pomagam z dihom. Ko opazim, da sem zašla z mislimi, trikrat globoko vdihnem in izdihnem in ob tem opazujem svoj dih. To me vrne nazaj v sedanji trenutek. In ko sem v sedanjem trenutku, naenkrat odpade strah, ki me je prej preganjal, odteče žalost, odidejo skrbi, izgine jeza. V mene se naseli mir, tak globok mir in pomirjenost s tem, kar je v »tukaj in zdaj«. Kajti v sedanjem trenutku mi nič ne manjka – povezana sem s seboj, s tem, kar sem v resnici jaz in posredno s tem sem povezana s Stvarnikom, z Vesoljem, katerega del sem. Večkrat, ko mi uspe biti v sedanjem trenutku, več je v meni Miru. In hvaležnosti.
Ko bom imela to, bom pa srečna
Govorimo si: »Ko bom pa tole dobil/a ali uredil/a, bom pa srečen/a, zadovoljen/a, miren/a.« Pa smo res srečni po tem, ko dobimo tisto službo, tistega partnerja, tisto stanovanje ali hišo, otroka, psa…? Odgovor je NE. Občutek sreče, ki pride na ta način, je zelo kratkotrajne narave. Traja točno toliko časa, dokler si naš um ponovno ne umisli nove stvari ali novega cilja, za katerim je treba zdaj iti, da bomo pa res – ampak zdaj pa res – srečni. In tako v nedogled. Dokler nekega dne ne dojamemo, da sreča ne pride od zunaj, ampak od znotraj. Koliko je milijonarjev, ki imajo praktično vse, kar se materialnega tiče, srečni pa niso? In na drugi strani obstajajo ljudje, ki iz materialnega vidika nimajo veliko ali pa skoraj nič, pa so srečni. Ko srečo iščemo zunaj sebe, smo ves čas z mislimi pri cilju in kako ga doseči – to pomeni, da ves čas razmišljamo o prihodnosti, v sedanjosti pa zgolj delujemo zato, da bomo prišli enkrat (v prihodnosti) do cilja. Lahko rečemo, da zares nismo sploh prisotni v sedanjem trenutku, torej v »tukaj in zdaj«, kjer se dogaja naše življenje. Lahko bi rekli, da nas ni, ker se ukvarjamo z nečim v prihodnosti, ki pa še sploh ni prišlo in je le podoba, ki jo je ustvaril naš um. Budisti pravijo, da je edino sedanji trenutek resničen. Edino v sedanjem trenutku poteka življenje in edino v »tukaj in zdaj« lahko ustvarjamo svojo prihodnost. Ni druge formule. In ko to začnemo delati – se ves čas opominjati na to dejstvo, zavestno trenirati um, da ne bega od ene misli do druge, temveč samo je, polno prisoten v sedanjem trenutku, pride mir. Pride občutek zadovoljstva. V tem trenutku imamo vse, kar potrebujemo. In pride Sreča. Da, tukaj je prava Sreča – v sedanjem trenutku.