Govorimo si: »Ko bom pa tole dobil/a ali uredil/a, bom pa srečen/a, zadovoljen/a, miren/a.« Pa smo res srečni po tem, ko dobimo tisto službo, tistega partnerja, tisto stanovanje ali hišo, otroka, psa…? Odgovor je NE.
Občutek sreče, ki pride na ta način, je zelo kratkotrajne narave. Traja točno toliko časa, dokler si naš um ponovno ne umisli nove stvari ali novega cilja, za katerim je treba zdaj iti, da bomo pa res – ampak zdaj pa res – srečni. In tako v nedogled.
Dokler nekega dne ne dojamemo, da sreča ne pride od zunaj, ampak od znotraj.
Koliko je milijonarjev, ki imajo praktično vse, kar se materialnega tiče, srečni pa niso? In na drugi strani obstajajo ljudje, ki iz materialnega vidika nimajo veliko ali pa skoraj nič, pa so srečni.
Ko srečo iščemo zunaj sebe, smo ves čas z mislimi pri cilju in kako ga doseči – to pomeni, da ves čas razmišljamo o prihodnosti, v sedanjosti pa zgolj delujemo zato, da bomo prišli enkrat (v prihodnosti) do cilja. Lahko rečemo, da zares nismo sploh prisotni v sedanjem trenutku, torej v »tukaj in zdaj«, kjer se dogaja naše življenje. Lahko bi rekli, da nas ni, ker se ukvarjamo z nečim v prihodnosti, ki pa še sploh ni prišlo in je le podoba, ki jo je ustvaril naš um.
Budisti pravijo, da je edino sedanji trenutek resničen.
Edino v sedanjem trenutku poteka življenje in edino v »tukaj in zdaj« lahko ustvarjamo svojo prihodnost. Ni druge formule. In ko to začnemo delati – se ves čas opominjati na to dejstvo, zavestno trenirati um, da ne bega od ene misli do druge, temveč samo je, polno prisoten v sedanjem trenutku, pride mir. Pride občutek zadovoljstva. V tem trenutku imamo vse, kar potrebujemo. In pride Sreča. Da, tukaj je prava Sreča – v sedanjem trenutku.