Zakaj hodim vedno po isti poti v gozdu
Ko najdem pot v gozdu, ki je neobljudena in mi omogoča, da sem v gozdu vsaj 2 uri, je ne menjam. To pomeni, da vsako jutro hodim tam. Zakaj? Zato, ker na ta način se lahko zares usmerim v svoje notranje dogajanje. Saj veste, kako je na poteh, kjer še nismo nikoli bili – radovedno opazujemo okolico, si skušamo zapomniti pot, ogledujemo si drevesa, ptice….ukvarjamo se z zunanjostjo. Če pa želim začutiti sebe, kako sem tisto jutro, kaj se v meni dogaja ter to predihati in spustiti napetosti, moram svojo pozornost usmeriti od zunanje okolice vase. Ko mi ne neki točki uspe doseči stanje brez misli in napetosti v telesu, se pa obrnem navzven, a na drugačen način – tokrat ne z umom, ampak z vsemi svojimi celicami, s srcem in dušo in takrat se počutim, kot da sem del tega gozda. Umiri se moj korak, usedem se k drevesu, prisluhnem ptičjemu petju, bosa se sprehodim po mahu…naredim, kar začutim. Takrat tudi dobim odgovore na vprašanja, ki jih z umom ne uspem rešiti. Neverjetno, kakšne rešitve in ideje se rodijo, ko se zares umiriš in povežeš s seboj.
Zjutraj v gozd
Že več kot 10 let je to moj jutranji ritual, ki ga res le redko izpustim. V gozd grem še pred sončnim vzhodom. To je meni najlepši del dneva, ki mi da energijo, me očisti in ozdravi. Nekdo drug rabi takoj zjutraj kavo, jaz pa gozd… Me je vprašala ena prijateljica, ko se nekaj časa nismo videli: »Ali še hodiš zjutraj v gozd?« Pa sem jo jaz vprašala: »Si ti zjutraj še umivaš zobe?«. Tako kot vemo, da si je treba za zdrave zobe vsako jutro (in zvečer) umiti zobe, jaz vem zase, da za zdravje in dobro počutje svojega duha in telesa rabim jutranji sprehod v gozdu (seveda si tudi zobe umivam 😉). Gozdna kopel mi pomaga, da se napolnim s svežo in čisto energijo, da umirim misli in se povežem s seboj, s svojo dušo. V gozdu so mir, tišina, sveža energija in zrak. Če greš zavestno v gozd z namenom, da si nabereš energije in miru, potem naj bo že prvi korak v tem duhu. Začneš z opazovanjem misli in nezapletanjem z njimi. To pomeni, da jih le opaziš, se pa ne ukvarjaš z njimi. Dihaš. Hodiš. In ko to delaš dovolj dolgo, misli nehajo prihajati in znajdeš se v »tukaj in zdaj«, v sedanjem trenutku. Takrat si polno prisoten tam, kjer si – v gozdu. Jaz takrat čutim, kot da sem del gozda. Del vsega: dreves, listja, sonca, ptičjega petja, žuborenja potočka. In iz notranjega mira (ker ni več misli, kaj bo in kaj je bilo, kaj bi morala in česa ne), začutim v sebi notranje zadovoljstvo.