Ko najdem pot v gozdu, ki je neobljudena in mi omogoča, da sem v gozdu vsaj 2 uri, je ne menjam. To pomeni, da vsako jutro hodim tam. Zakaj? Zato, ker na ta način se lahko zares usmerim v svoje notranje dogajanje.
Saj veste, kako je na poteh, kjer še nismo nikoli bili – radovedno opazujemo okolico, si skušamo zapomniti pot, ogledujemo si drevesa, ptice….ukvarjamo se z zunanjostjo. Če pa želim začutiti sebe, kako sem tisto jutro, kaj se v meni dogaja ter to predihati in spustiti napetosti, moram svojo pozornost usmeriti od zunanje okolice vase.
Ko mi ne neki točki uspe doseči stanje brez misli in napetosti v telesu, se pa obrnem navzven, a na drugačen način – tokrat ne z umom, ampak z vsemi svojimi celicami, s srcem in dušo in takrat se počutim, kot da sem del tega gozda. Umiri se moj korak, usedem se k drevesu, prisluhnem ptičjemu petju, bosa se sprehodim po mahu…naredim, kar začutim.
Takrat tudi dobim odgovore na vprašanja, ki jih z umom ne uspem rešiti. Neverjetno, kakšne rešitve in ideje se rodijo, ko se zares umiriš in povežeš s seboj.