Že več kot 10 let je to moj jutranji ritual, ki ga res le redko izpustim. V gozd grem še pred sončnim vzhodom. To je meni najlepši del dneva, ki mi da energijo, me očisti in ozdravi. Nekdo drug rabi takoj zjutraj kavo, jaz pa gozd…
Me je vprašala ena prijateljica, ko se nekaj časa nismo videli: »Ali še hodiš zjutraj v gozd?« Pa sem jo jaz vprašala: »Si ti zjutraj še umivaš zobe?«. Tako kot vemo, da si je treba za zdrave zobe vsako jutro (in zvečer) umiti zobe, jaz vem zase, da za zdravje in dobro počutje svojega duha in telesa rabim jutranji sprehod v gozdu (seveda si tudi zobe umivam 😉).
Gozdna kopel mi pomaga, da se napolnim s svežo in čisto energijo, da umirim misli in se povežem s seboj, s svojo dušo. V gozdu so mir, tišina, sveža energija in zrak. Če greš zavestno v gozd z namenom, da si nabereš energije in miru, potem naj bo že prvi korak v tem duhu. Začneš z opazovanjem misli in nezapletanjem z njimi. To pomeni, da jih le opaziš, se pa ne ukvarjaš z njimi. Dihaš. Hodiš. In ko to delaš dovolj dolgo, misli nehajo prihajati in znajdeš se v »tukaj in zdaj«, v sedanjem trenutku.
Takrat si polno prisoten tam, kjer si – v gozdu. Jaz takrat čutim, kot da sem del gozda. Del vsega: dreves, listja, sonca, ptičjega petja, žuborenja potočka. In iz notranjega mira (ker ni več misli, kaj bo in kaj je bilo, kaj bi morala in česa ne), začutim v sebi notranje zadovoljstvo.