Kobilica
Kaj dela kobilica? Skoči. Skoči kljub temu, da ne ve, kje bo pristala. In tako bi bilo dobro, da bi tudi mi naredili takrat, ko želimo nekaj spremeniti, kajti nikoli ne bomo zagotovo vedeli, kaj se bo zgodilo, kaj bomo z novim korakom sprožili in kje bomo po skoku pristali. Silva Srebrna puščica pravi, da nas kobilica spodbuja, da pojačamo svojo vero v tisto, za kar še ne vemo, kako se bo izšlo, in naredimo nekaj brez strahu.
Tudi sama nisem vedela, kje bom pristala, ko sem »skočila« iz redne službe in velikega mesta. Vse, kar sem vedela in čutila je bilo to, da v takem življenju ne vidim več smisla, da živim le še za vikende in dopust, da postajam otopela in brez volje, hkrati pa je v meni ves čas prisoten strah pred življenjem, ki me drži v krču tako močno, da se ne morem premakniti. Nekje v sebi pa sem čutila tudi, da je ta skok pravi zame in da enostavno moram to narediti.
Kako skočiš? Tako, kot greš v mrzlo vodo – na 1,2,3. 
Malo heca, ampak malo je pa tudi resnice. Da me ne bo kdo narobe razumel – ne govorim, da zdaj kar brezglavo pustimo službo, zapustimo partnerja, prodamo vse svoje stvari in podobno – še vedno premislimo, se začutimo, gremo po pomoč k strokovnjaku, saj sami ne moremo videti realne slike in šele, ko vse to naredimo, »skočimo«.
Kljub temu, da ne vemo točno, kako bo izgledalo, zaupamo, da bomo zmogli, karkoli nas že čaka ob pristanku. Pomaga, če se v kritičnih trenutkih, ko nas začne popadati dvom vase, spomnimo na trenutke v življenju, ko smo že zmogli nek korak. Karkoli. Zagotovo ga ima vsak vsaj enega.
Pristanek
Ko pristanemo, se znajdemo nekje, kjer še nismo bili ali povedano drugače, znajdemo se v novem okolju, med novimi ljudmi, v novih situacijah. Da se vse to »novo« zgodi, ni potrebno, da naredimo ravno neko res veliko spremembo, kot je na primer zamenjava službe ali selitev v drug kraj, lahko gre samo za to (in tega je v resnici pri osebnostni rasti največ), da spremenimo svoje ravnanje.
Primer: odločimo se, da bomo prekinili vzorec, po katerem živimo na način, da smo vedno na razpolago, ko nas kdo potrebuje in da zase praktično sploh nimamo časa. Ko prvič reagiramo drugače, kot sicer, naletimo na novo situacijo – morda slabo voljo, užaljenost ali zamero na drugi strani. Jasno, ljudje so bili navajeni, da smo vedno vse spustili iz rok, ko so nas nekaj prosili, zdaj pa…
V tej novi situaciji se takoj še ne znajdemo najbolje (mogoče še malo omahujemo in se že nagibamo k temu, da bi spet naredili po starem), a večkrat ko bomo reagirali “po novem”, lažje nam bo šlo, poleg tega se bo tudi okolica navadila, da nismo trgovina, ki je odprta 24 ur, vse dni v tednu. Zaradi tega bodo določeni ljudje odšli iz našega življenja in prišli novi, ki bodo bolj usklajeni z nami, bolj nam bodo podobni.
Tako rastemo. Ni lahko, od nas zahteva veliko truda, doslednosti in poguma, a hkrati je osvobajajoče in vedno smo nagrajeni, saj postajamo vedno bolj to, kar smo v resnici – mi.