Mislim, da vsak začne z duhovno rastjo najprej kot hobi. Gre za neko dejavnost, ki te pritegne, jo začneš raziskovati in se učiti.
Sčasoma se zgodi dvoje:
1. Duhovna rast ostane hobi – to pomeni, da obiskuješ različne delavnice in tečaje, vikend retreate, bereš knjige…, a na tvoje življenje pridobljeno znanje ne vpliva. Znanje ostane na ravni teorije, ogromno veš, a v prakso – v svoje življenje – tega znanja ne daješ.
Primer: greš na vikend delavnico za več notranjega miru, kjer tam skozi različne tehnike dosežeš stanje umirjenosti in sproščenosti. Prvi dan ti je kar težko preklopiti iz vsakdanjega življenja v nek drug, bolj umirjen ritem in ko se po dveh dneh vrneš domov, se ti zdi, kot da si se vrnil z drugega sveta (na en način si se res). Doma (če ne že na poti domov) »padeš« nazaj v star ritem nemira in nenehnih misli.
2. Duhovna rast postane tvoj način življenja – po nekaj delavnicah, knjigah ali tečajih naletiš na metodo, ki jo zares začutiš kot »svojo«, táko, ki ti lahko pomaga pri duhovni rasti. Pri njej vztrajaš tudi, ko je težko in se zdi, da se nikamor ne premakneš. Morda tekom procesa rasti naletiš na nov pristop, ki dopolni obstoječo metodo.
Primer: ko greš na to isto vikend delavnico, pridobljeni notranji mir »odneseš« s seboj v svoje vsakdanje življenje. Ob povratku domov ne čutiš kaj dosti razlike med tem, kako sicer živiš in načinom na retreat-u.
Govorim iz lastne izkušnje, ko sem pred 15 leti začela obiskovat take vikend delavnice. Zdelo se mi je, kot da sem na drugem planetu, kjer se je vse ustavilo in počutila sem se tako mirno, povezano s seboj. Najraje bi tam kar ostala, a kaj, ko sem se morala vsakič vrniti nazaj v svoje življenje. Sčasoma se je to spremenilo – bolj ko sem se jaz spreminjala, manjša je bila razlika ob vstopu nazaj v moje vsakdanje življenje.