Kaj bi povedala danes svoji mlajši različici
Predstavljajte si, da pred vami stojite vi, ko ste imeli 5 let in je bilo pred vami še vse življenje. Kaj bi si povedali? To, da naj nič ne skrbi, saj bo vse v redu, vse se bo rešilo? Velikokrat sem že slišala, kako bi, če bi imeli priložnost, svoji mlajši različici povedali, da bo vse v redu, da se bo vse uredilo. Z namenom, da bi potolažili tistega majhnega otroka, ki je doživljal stisko, seveda najprej pomislimo na stavek v tem stilu. Kaj pa, če bi si povedali malo drugače? Oziroma če bi tisti mali deklici ali dečku dali popotnico za življenje, ki mu bo ZARES pomagala na njegovih korakih skozi življenje? Ta popotnica bi šla nekako takole (za mojo malo deklico): »Nisi sama. Čeprav se ti zdi v tem trenutku, da ni nikogar na tem svetu, ni tako. S tabo je vedno nekaj, kar te čuva, pazi nate in je vedno tam, samo zate. Predstavljaj si drevo, ki te nežno objame s svojo krošnjo in se lahko stisneš k njegovim koreninam, obloženimi z mehkim mahom. V njegovem objemu si varna in bo vedno tam zate. In kadarkoli boš kasneje v življenju začutila, da te je strah, da si sama, da ne zmoreš – On je tam. Vedno je tam, zate.« Meni je drevo tisto, ki se mi je naslikalo pred očmi, ko sem si predstavljala nekaj varnega. Vi pa si izberite karkoli vam prinese občutek varnosti. Lahko je to mehek oblak, v katerega se pogreznete, prijazen in mehek medved, h kateremu se stisnete v topel objem ali pa velik muc, ki vas z nežnimi tačkami stisne k sebi in s predenjem zaziba v spanec. Zavedanje, da nismo sami, da smo del nečesa večjega, del tistega, ki nas je ustvarilo in nas ravno zaradi tega ne bo nikoli zapustilo, je tisto, ki nam bo pomagalo v še tako težkih preizkušnjah v življenju. Stvarnik, Višja inteligenca, Bog, Vesolje, Življenje, Univerzum ali kakorkoli že poimenujete. Vse to je eno in isto. Gre le za besede – bistveno je védenje, da To je z nami, ob nas in v nas.
Vprašanje, ki te postavi na pravo mesto v življenju
Zagotovo ste se tudi vi že kdaj vprašali: ‘Kaj bi jaz rad/a v življenju’ ali ‘Kaj si jaz želim v svojem življenju’. Potem ste vaše cilje, želje nekam napisali in šli naprej s svojim življenjem. Obstaja pa še eno vprašanje, ki je malo drugače zastavljeno, a lahko bistveno spremeni naše življenje. To je vprašanje: ‘Kaj Življenje v tem trenutku želi od mene?’. Pa poglejmo obe vprašanji. ‘Kaj si jaz želim v svojem življenju?’ Tukaj je poudarek na JAZ, torej kaj si JAZ želim. Odgovori, ki jih dobimo, pridejo iz našega uma, ki pozna sistemske in družbene konstrukte, ki pa ni nujno, da so usklajeni z nami, z našim Bistvom. Pri tem vprašanju smo mi tisti, ki naj bi vedeli vse, vključno s tem, kaj je za nas najbolje. Ker pa vemo, da smo mi le en mini delček Vira, Višje inteligence, iz katere izhajamo, niti slučajno ne moremo biti MI tisti, ki bi vedeli vse. Zato obstaja še drugo vprašanje – ‘Kaj Življenje v tem trenutku želi od mene?’. Pri tem vprašanju se spremeni naša naravnanost in odnos do Vira, Stvarnika, Življenja, Boga ali kakorkoli že poimenujete to Višjo inteligenco, ki nas je ustvarila in katere del smo, na način, da razumemo, da nismo mi »ta najpametnejši«. Tukaj smo sposobni se prepustiti vodstvu in toku Življenja in zaupamo, da vse, kar je za nas dobro, pride. Je pa res, da vse, kar pride, ni vedno prijetno. A vse, kar pride, je tam z razlogom. Čeprav sprva ne vidiš tega, kasneje, ko pogledaš nazaj svoje življenje, vidiš, da si ravno skozi najtežje preizkušnje najbolj zrasel.
Kaj pomenijo ovire v življenju
Ovire, s katerimi se soočamo v življenju so tu zato, da lahko rastemo. Da raste naše zavedanje o življenju in o tem, kdo smo. Samo pomislite na številne, ki jim je npr. bolezen spremenila življenje – ko so postali čisto drug človek in na polno zaživeli. Največja iluzija je mišljenje, da je nekaj narobe, ko življenje postane težko. V primeru, da sami sebe ne postavljamo izven cone udobja, ampak živimo povsem lagodno in se izogibamo kakršnimkoli spremembam, nam Življenje postavi izzive in nas s tem »prisili«, da gremo ven iz svoje cone udobja – vse z namenom, da bi se »zbudili« iz sna, iz nezavedanja. Le kdo se želi zbuditi iz lepih sanj? Kadar pa nas tlači nočna mora, si želimo, da bi se prebudili čim prej kajne? Vsa živa bitja na tem planetu (rastline, živali in človek) se soočajo z ovirami in preprekami ter slej ko prej doživijo krhkost življenja – tako deluje Življenje. Naloga Zavesti, ki je v nas, je, da se odzove na izzive življenja in na ta način se postopoma razvija. Nismo se rodili zato, da bi dosegli zadovoljstvo ali izpolnitev kot človeško bitje. Tukaj smo zato, da skozi izzive postajamo vedno bolj to, kar smo. Da se zbudimo, prebudimo in zavemo, da smo del Vira, iz katerega izviramo in kamor se po koncu zemeljskega bivanja, spet vrnemo. Tukaj smo zato, da postanemo zavestno bitje.
Osebna in duhovna rast
Pogosto se ti dve besedi uporabljata kot sopomenki (tudi sama sem to delala), a v resnici nista. Je pa res, da sta lahko medseboj povezani. Pogosto se zgodi, da te ravno osebna rast pripelje do duhovne rasti, poleg tega pa duhovna rast lahko podpira in usmerja osebni razvoj. 1. Osebna rast se osredotoča na razvijanje kognitivnih (npr. tehnike za trening misli, metode za učenje), čustvenih (tehnike za regulacijo čustev) in socialnih sposobnosti (npr. tehnike za izboljšanje komunikacije), da lahko lažje obvladujemo življenjske izzive na področjih, kot so odnosi, kariera ali osebno življenje. Duhovna rast pa se nanaša na raziskovanje naše duhovne identitete. To je identiteta, ki je ne opredeljuje osebnost. Ne opredeljujejo jo vloge, ki jih igramo v življenju, niti naše telo ali um. Tako kot igralec, ki se za predstavo prelevi v drugo osebo, ko pa se predstava konča, je spet to, kar je v resnici – on in ne vloga, ki jo je ravnokar odigral. Tako tudi mi igramo vloge v družbi, v službi, doma. Kdo pa smo pod vsemi temi vlogami, ki jih igramo? Odkrivanje tega in biti to v svojem vsakdanjem življenju – biti avtentičen – to je duhovna rast. 2. Osebno rast spodbujajo zunanji dejavniki, kot so poklicni cilji ali družbena pričakovanja, medtem ko duhovno rast spodbudi notranja želja po samospoznavanju in smislu življenja. 3. Pri osebni rasti gre za neke oprijemljive dosežke in izboljšave na različnih področjih življenja, medtem ko gre pri duhovni rasti za predanost notranji preobrazbi in globljemu razumevanju sebe in sveta. 4. Duhovna rast vključuje povezavo z Univerzalno zavestjo, Bogom, Stvarnikom (ali kakorkoli poimenujete Vir, iz katerega izhajamo), ki je lahko religiozna ali pa tudi ne. 5. Osebna in duhovna rast se lahko prepletata, čeprav sta si različni. Duhovna rast lahko podpira in usmerja osebni razvoj, saj omogoča širšo perspektivo in globlji občutek namena.
»Just do it« ali odprimo svoje srce
Srce zapremo, ker se bojimo, da bi bili ponovno ranjeni. S tem se znajdemo v življenju, kjer smo vedno bolj odmaknjeni od drugih ljudi, vedno bolj osamljeni, žalostni, tudi razočarani. Počasi se v nas razvije tudi sovraštvo in zamera – do drugih, ki so srečni, do družbe na sploh in nenazadnje tudi do samih sebe. Odprto in zaprto srce Kot otroci smo se vsi rodili z odprtim srcem. Kar pomislite na triletnika, kako svobodno teka naokoli, raziskuje svet in se nad vsem čudi. Zjutraj je vesel novega dne in poln navdušenja zakoraka vanj. Kasneje skozi odraščanje se nauči, da niso vsi ljudje prijazni in da ga včasih kdo tudi prizadane. Kdo tudi tako močno, da ga boli srce. In tako vedno bolj zapira svoje srce. Čuti, da je bolj varno tako in nekega dne, ko je zelo razočaran in prizadet, se odloči, da ne bo več nikomur zaupal…in zapre svoje srce. Tako ga ne bo mogel več nihče prizadeti. Kaj se zgodi? Izogibati se začne ljudem oziroma ima le površinske odnose z drugimi, prepričuje se, da zmore vse sam, da nikogar ne potrebuje v svojem življenju, vrže se v delo ali v opravke. Na zunaj izgleda, kot da je vse v najlepšem redu, a v notranjosti vre od potlačenih občutkov – osamljenost, depresija, nezadovoljstvo, zamera, sovraštvo. Potem nekega dne spozna nekoga in v njem se začnejo prebujati znani prijetni občutki, a kaj ko je spomin na bolečino še vedno tako močan, da si ne pusti blizu. Pa tako zelo si želi, a ne zmore. Ni dovolj pogumen, da bi spet odprl srce. In ostane raje sam, skrit za zidom, ki ga je zgradil okrog svojega srca. Pogum za odprto srce Da ponovno odpremo srce, si moramo upati tvegati. Tvegamo namreč, da smo lahko ponovno prizadeti, da bomo morali mogoče še enkrat čez vse trpljenje. Brez tega, da tvegamo, ostajamo v življenju, kjer v resnici trpimo še bolj, saj osamljenost, depresija in sovraštvo niso prav nič prijetni sopotniki v življenju. Pa tudi zaprto srce ni naša narava. Kajti človek z zaprtim srcem nič ne da družbi, ne predstavlja razvoja, temveč neko slepo ulico v evoluciji človeka. Kaj pravzaprav pomeni »živeti življenje«? To, da ves čas v strahu pred morebitnim trpljenjem čakamo z zaprtim srcem pred vrati v svoje življenje in smo polno zaposleni z nekimi obveznostmi, ki se nam zdijo zelo pomembne, ali da tvegamo, da bomo kdaj tudi prizadeti in se »na polno« vržemo v življenje, ki se nam ponuja? Kaj naj rečem, kot le: »Just do it!«