Predstavljajte si, da pred vami stojite vi, ko ste imeli 5 let in je bilo pred vami še vse življenje. Kaj bi si povedali? To, da naj nič ne skrbi, saj bo vse v redu, vse se bo rešilo?
Velikokrat sem že slišala, kako bi, če bi imeli priložnost, svoji mlajši različici povedali, da bo vse v redu, da se bo vse uredilo. Z namenom, da bi potolažili tistega majhnega otroka, ki je doživljal stisko, seveda najprej pomislimo na stavek v tem stilu.
Kaj pa, če bi si povedali malo drugače? Oziroma če bi tisti mali deklici ali dečku dali popotnico za življenje, ki mu bo ZARES pomagala na njegovih korakih skozi življenje?
Ta popotnica bi šla nekako takole (za mojo malo deklico):
»Nisi sama. Čeprav se ti zdi v tem trenutku, da ni nikogar na tem svetu, ni tako. S tabo je vedno nekaj, kar te čuva, pazi nate in je vedno tam, samo zate. Predstavljaj si drevo, ki te nežno objame s svojo krošnjo in se lahko stisneš k njegovim koreninam, obloženimi z mehkim mahom. V njegovem objemu si varna in bo vedno tam zate. In kadarkoli boš kasneje v življenju začutila, da te je strah, da si sama, da ne zmoreš – On je tam. Vedno je tam, zate.«
Meni je drevo tisto, ki se mi je naslikalo pred očmi, ko sem si predstavljala nekaj varnega. Vi pa si izberite karkoli vam prinese občutek varnosti. Lahko je to mehek oblak, v katerega se pogreznete, prijazen in mehek medved, h kateremu se stisnete v topel objem ali pa velik muc, ki vas z nežnimi tačkami stisne k sebi in s predenjem zaziba v spanec.
Zavedanje, da nismo sami, da smo del nečesa večjega, del tistega, ki nas je ustvarilo in nas ravno zaradi tega ne bo nikoli zapustilo, je tisto, ki nam bo pomagalo v še tako težkih preizkušnjah v življenju. Stvarnik, Višja inteligenca, Bog, Vesolje, Življenje, Univerzum ali kakorkoli že poimenujete. Vse to je eno in isto. Gre le za besede – bistveno je védenje, da To je z nami, ob nas in v nas.