Pogosto se ti dve besedi uporabljata kot sopomenki (tudi sama sem to delala), a v resnici nista. Je pa res, da sta lahko medseboj povezani. Pogosto se zgodi, da te ravno osebna rast pripelje do duhovne rasti, poleg tega pa duhovna rast lahko podpira in usmerja osebni razvoj.
1.
Osebna rast se osredotoča na razvijanje kognitivnih (npr. tehnike za trening misli, metode za učenje), čustvenih (tehnike za regulacijo čustev) in socialnih sposobnosti (npr. tehnike za izboljšanje komunikacije), da lahko lažje obvladujemo življenjske izzive na področjih, kot so odnosi, kariera ali osebno življenje.
Duhovna rast pa se nanaša na raziskovanje naše duhovne identitete. To je identiteta, ki je ne opredeljuje osebnost. Ne opredeljujejo jo vloge, ki jih igramo v življenju, niti naše telo ali um. Tako kot igralec, ki se za predstavo prelevi v drugo osebo, ko pa se predstava konča, je spet to, kar je v resnici – on in ne vloga, ki jo je ravnokar odigral. Tako tudi mi igramo vloge v družbi, v službi, doma. Kdo pa smo pod vsemi temi vlogami, ki jih igramo? Odkrivanje tega in biti to v svojem vsakdanjem življenju – biti avtentičen – to je duhovna rast.
2.
Osebno rast spodbujajo zunanji dejavniki, kot so poklicni cilji ali družbena pričakovanja, medtem ko duhovno rast spodbudi notranja želja po samospoznavanju in smislu življenja.
3.
Pri osebni rasti gre za neke oprijemljive dosežke in izboljšave na različnih področjih življenja, medtem ko gre pri duhovni rasti za predanost notranji preobrazbi in globljemu razumevanju sebe in sveta.
4.
Duhovna rast vključuje povezavo z Univerzalno zavestjo, Bogom, Stvarnikom (ali kakorkoli poimenujete Vir, iz katerega izhajamo), ki je lahko religiozna ali pa tudi ne.
5.
Osebna in duhovna rast se lahko prepletata, čeprav sta si različni. Duhovna rast lahko podpira in usmerja osebni razvoj, saj omogoča širšo perspektivo in globlji občutek namena.