Srce zapremo, ker se bojimo, da bi bili ponovno ranjeni. S tem se znajdemo v življenju, kjer smo vedno bolj odmaknjeni od drugih ljudi, vedno bolj osamljeni, žalostni, tudi razočarani. Počasi se v nas razvije tudi sovraštvo in zamera – do drugih, ki so srečni, do družbe na sploh in nenazadnje tudi do samih sebe.
Odprto in zaprto srce
Kot otroci smo se vsi rodili z odprtim srcem. Kar pomislite na triletnika, kako svobodno teka naokoli, raziskuje svet in se nad vsem čudi. Zjutraj je vesel novega dne in poln navdušenja zakoraka vanj. Kasneje skozi odraščanje se nauči, da niso vsi ljudje prijazni in da ga včasih kdo tudi prizadane. Kdo tudi tako močno, da ga boli srce. In tako vedno bolj zapira svoje srce. Čuti, da je bolj varno tako in nekega dne, ko je zelo razočaran in prizadet, se odloči, da ne bo več nikomur zaupal…in zapre svoje srce. Tako ga ne bo mogel več nihče prizadeti.
Kaj se zgodi? Izogibati se začne ljudem oziroma ima le površinske odnose z drugimi, prepričuje se, da zmore vse sam, da nikogar ne potrebuje v svojem življenju, vrže se v delo ali v opravke. Na zunaj izgleda, kot da je vse v najlepšem redu, a v notranjosti vre od potlačenih občutkov – osamljenost, depresija, nezadovoljstvo, zamera, sovraštvo.
Potem nekega dne spozna nekoga in v njem se začnejo prebujati znani prijetni občutki, a kaj ko je spomin na bolečino še vedno tako močan, da si ne pusti blizu. Pa tako zelo si želi, a ne zmore. Ni dovolj pogumen, da bi spet odprl srce. In ostane raje sam, skrit za zidom, ki ga je zgradil okrog svojega srca.
Pogum za odprto srce
Da ponovno odpremo srce, si moramo upati tvegati. Tvegamo namreč, da smo lahko ponovno prizadeti, da bomo morali mogoče še enkrat čez vse trpljenje. Brez tega, da tvegamo, ostajamo v življenju, kjer v resnici trpimo še bolj, saj osamljenost, depresija in sovraštvo niso prav nič prijetni sopotniki v življenju. Pa tudi zaprto srce ni naša narava. Kajti človek z zaprtim srcem nič ne da družbi, ne predstavlja razvoja, temveč neko slepo ulico v evoluciji človeka.
Kaj pravzaprav pomeni »živeti življenje«? To, da ves čas v strahu pred morebitnim trpljenjem čakamo z zaprtim srcem pred vrati v svoje življenje in smo polno zaposleni z nekimi obveznostmi, ki se nam zdijo zelo pomembne, ali da tvegamo, da bomo kdaj tudi prizadeti in se »na polno« vržemo v življenje, ki se nam ponuja? Kaj naj rečem, kot le: »Just do it!«